Metode industrijske proizvodnje etanola večinoma spadajo v dve kategoriji: fermentacija in hidracija etilena. Fermentacija je bila kot tradicionalni postopek dolgo glavni vir etanola v različnih državah in trenutno se vse alkoholne pijače in približno 75 % industrijskega etanola po vsem svetu še vedno proizvajajo po tej metodi. Vendar pa je v zadnjih štiridesetih letih z razvojem tehnologije hidracije etilena fermentacija postopoma izpodrinjena.
Fermentacija porabi velike količine žita; za proizvodnjo 1 tone etanola so potrebne približno 4 tone žita ali 12 ton krompirja, kar povzroča visoke stroške, zato je bil opuščen. Hidroliza lesa je zaradi velike naložbe in visokih stroškov primerna le za nekaj držav z bogatimi gozdnimi viri. Uporaba stranskih proizvodov iz industrije sladkorja ali papirja-kot so melasa (ostanek sladkorja) in odpadki sulfitne celuloze-za proizvodnjo etanola se še vedno uporablja v nekaterih državah, vendar je izkoristek nizek zaradi omejenih virov surovin; na primer, samo 1 tono etanola je mogoče proizvesti iz 15-20 ton odpadne celuloze, ki ne more zadostiti velikim{12}}industrijskim potrebam. Čeprav se stranski proizvodi kmetijstva in divje rastline (kot so riževa slama, koruzna stebla ali divji sadeži) lahko uporabljajo tudi kot surovine, ostajajo težave, kot so zbiranje, transport in omejeni razpoložljivi viri. Na splošno so metode fermentacije, omejene z razpoložljivostjo surovin in gospodarsko učinkovitostjo, postale nezadostne za izpolnjevanje zahtev obsežne proizvodnje.
V tem ozadju se je postopoma pojavila metoda hidracije etilena. Shell Chemical Company v Združenih državah Amerike je leta 1948 v Houstonu industrializirala neposredno hidracijo in zgradila tovarno etanola z zmogljivostjo 60.000 ton na leto. Kasneje, leta 1951, so zgradili še eno tovarno etanola v mestu Scottscou z letno zmogljivostjo 35.000 ton, kar je označilo zorenje in široko uporabo tehnologije hidracije etilena.
